Je pa zato pridobila slovenska publicistika, kajti kmalu so se v medijih začela pojavljati Petkova analitična razmišljanja o družbeno relevantnih temah, s katerimi se je srečeval bodisi kot nekdanji novinar bodisi kot aktivni poslanec.

Rodna Koroška, od koder je dolga leta poročal za dnevnik Večer, v luči uvajanja regij in s poudarkom na ekoloških vprašanjih, odnosi na relaciji mediji-politika, katerih kompleksnost je spoznal z obeh plati, in tajne službe, zahtevno področje, v katerega skrivnosti je zadnja leta prodrl kot član parlamentarne komisije za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami, so tri temeljna poglavja Petkove publicistike, objavljane v minulih štirih letih v Večeru, Delu, Ampaku, reviji Dignitas, Demokraciji in Medijski preži.

Zbrana v knjigi predstavljajo zanimivo branje z rokom trajanja, daljšim od muhe enodnevnice. Petek ne slepomiši, njegova stališča so jasna: členitev države na pokrajine je nujna, ker je koristna; Zgornja Mežiška dolina je Dolina smrti; bolj kot politični pritisk je v Sloveniji nevarna koncentracija lastništva medijev v rokah nekaj posameznih podjetij in znotraj njih vplivnih posameznikov; srd in bes nad spremembami in ukinjanjem privilegijev v Sovi je bil tolikšen, da so bili tajni agenti s svojimi političnimi podporniki pripravljeni žrtvovati tudi nacionalno varnost lastne države ...

Njegovo pisanje seže s skrbno raziskano mrežo vzrokov in posledic določenega pojava v preteklost in prihodnost, in sili k temeljitemu premisleku ter polemiki o našem tukaj in zdaj. Prav to uvršča Petkova premišljevanja med publicistiko, vredno trajnejšega mesta na knjižni polici.